Treking - 1. dan

Za treking sva se odločala vse od Tajske, ampak se je vedno našlo nekaj, kar naju je odvrnilo - v Mae Hong Son-u je bilo avtentično, ampak predrago, v Chiang Mai-ju preveč komercialno, v Pai-ju še bolj, v Laosu pa je vedno grozil dež. Vse do Nong Khiawa. Glede ponudnikov niti ni bilo pretirane izbire in na koncu sva se odločla za edinega lokalnega - kljub temu, da sva bila edina v "skupini", se nama cena ni zdela previsoka.

In tako sva se na sončno četrkovo jutro narisala pri agenciji, kjer sva pustila odvečno prtljago in se natovorila z vodo. Po kratki (7 km) vožnji do bližnje vasi (kjer smo pobrali lokalnega vodnika), nas je na pot krenilo pet - poleg naju in omenjenega vodnika še najin vodič in njegov kolega.

Začetek je bil, kot vsa prva srečanja - zadržan. Po uvodni predstavitvi (jaz sem njihova imena pozabil v eni minuti), smo pogovore po poti nadaljevali vsak v svojem jeziku. Vmes so padala vljudnostna vprašanja v stilu "Od kod sta?" (pojma niso meli, kje je Slovenija, so pa vsaj vedli, da sva iz Evrope), "Kaj počneta doma?", ... Priznam pa, da mi ni bilo čisto vseeno, da greva sama v gozd Bogu za hrbet s tremi z mačetami oboroženimi domačini (krivično od mene, res, ampak zdrava mera previdnosti nikoli ne škodi).

Med hojo sva tu pa tam dobila za poskusit kakšen kisel plevel ali pa koren neke čudne rastline - kar je pač rastlo ob poti.

Od začetka je vse skupaj delovalo dokaj turistično (hodli smo po makadamski cesti in oni trije so bli v japonkah) in malo sva se bala, da sma se z izbiro agencije najeb**a.

Na srečo se najini strahovi niso uresničili (čeprav sem si kasneje vmes želel, da bi se), in kmalu smo cesto zamenjali za utrjene peš poti, ki so se vile med zelenimi riževimi polji.

Postanki so bili redki (nekaj sem jih izsilil jaz, da sem lahko fotografiral), in pot je počasi, ampak vztrajno silila navkreber (vsi, razen lokalnega vodnika, ki je drugače izurjen lovec, smo kmalu komaj dihali).

Dobri 2 uri kasneje smo prvič prestopli prag "gozda" (pri nas temu pravimo džungla) - tema sredi dneva, vlaga, da komaj dihaš, ogromna drevesa, spodaj pa vse preraščeno z neprehodno podrastjo. Na srečo je dovolj "strešnih oken", da vsaj vidiš kje hodiš (čeprav je včasih podrast tako gosta, da tudi to odpade). Se je pa pametno držat uhojenih poti, ker je v Laosu še vedno nekaj milijonov neeksplodiranih bojnih sredstev iz časa vietnamske vojne (pa pa noge).

Prvi pravi postanek je sledil na polovici poti, ko so nama privoščili zasluženo kosilo - najprej so "mačetarji" očistili manjšo čistino vseh možnih kačjh skrivališč, potem pa pogrnili zemljo z bananimi listi. Ne vem, al je bila kriva moja sestradanost al pa je hrana res bila tak dobra - boljše v Laosu še nisem jedel."Lepljivi riž" si z rokami zvaljaš v kroglico, ki jo potem pomakaš v vse možne omakice, začinjene s po poti nabranimi svežimi zelišči. Za sladico je sledila banana, namesto kave pa cigareta iz domačega tobaka, zvita v posušenem bananinem listu.

Po obilni pojedini smo ubrali malo počasnejši tempo, čeprav je teren še vedno zahteval dosti mučenja. Vodnik je vsako tolko pokazal  nekam v goščavo, kjer naj bi blia kača/zanimiv ptič, jaz pa sem bil preveč slep, da bi karkoli videl, zato sem samo modro kimal.

Ko smo končno zapustili gozd, sva se najprej veselila, ampak smo kmalu premagovali srtrmine pod žgočim soncem, in je bilo veselja konec.

Po šestih urah hoje smo dosegli naš cilj -vas, kjer živijo pripadniki hribovskega plemena Khmu.
Presenetljivo so naju sprejeli z velikim in pristnim navdušenjem. Pet minut kasneje pa se z nama ni ubadal noben več (edino otrokom sva bila zanimiva).

Vsi, razen našega vodnika, smo čutili posledice celodnevne hoje in se predajali počitku, on pa je šel na lov in se ni vrnil do poznega večera.
Čeprav tudi najino poležavanje ni trajalo dolgo, ker je bilo treba it nalovit ribe za večerjo (spet 20 min hoje v breg do bližnjega ribnika).

Večerje si na srečo nisva rabila pripravit sama (ribe pa sem valda čistil jaz), tako da sva se šla "tuširat" v "kopalnico" (lesena koliba poleg kurnika, not je wc na štrbunk in velik čeber z vodo iz kateraga jo zajemaš in polivaš po sebi), potem pa naju je vodič peljal še na drugo stran reke, kjer živi pleme Khmong-ov.

Večerjo smo jedli v gostiteljevi koči - za moje pojme spet neverjetna hrana, okoli mize pa je krožil domač viski (jaz sem lahko pil za dva, ker Nina ne mara viskija, tak da sem izpadel še bolj vljuden).

Po obedu smo se posedli okoli ognja pred hišo in malo debatirali o politični situaciji v Laosu. Celodnevna hoja je terjala svoje žrtve in midva sva padla okoli pol desetih...