Med potovanjem po Laosu sva ponovno spremenila potovalni načrt. Rezervirala sva novoletne počitnice na neobljudenem otoku Koh Rong v Kambodži, to pa pomeni, da še ne smeva vstopiti v državo, ker bi nama do takrat viza že potekla.
Vrnila sva se torej na Tajsko in ogledala si bova še vzhod, kar sva tako ali tako načrtovala. V 15-ih dneh (kolikor je veljavna viza za vstop po kopnem) bova uredila še vize za Burmo, da ne rabima še enkrat zapravljati časa v Bangkoku.
Dolga pot na Tajsko se je začela z zamudo čolna, ki nas je prepeljal iz otoka Don Det na celino. Zbasali so nas na čoln (nekateri so ostali celo brez prevoza, kljub temu, da so imeli karte), in potem smo čakali še na avtobus in na to, da se "organizatorji" prevoznega podjetja odločijo, kako nas bodo razporedili. Končno smo se odpeljali (po mojem kar z javnim avtobusom), in odložili so nas sredi mesta Pakse. Tam so seveda čakali zasebni minibusi, da nas peljejo do meje.
Meja je nekaj posebnega, povsod polno ljudi in stojnic, ki ponujajo izdelke in dobrote iz obeh držav. Po zadnjem nakupu sva se poslovila od Laosa in se "odštemplala".
Peš sva šla do tajske meje, izpolnila potrebne obrazce in kar naenkrat sva bila v civilizaciji. V razmaku kakih sto metrov je bilo vse drugače - široka cesta z narisanimi voznimi pasovi, trgovine, banke in bankomati.
Na srečo sva takoj ujela avtobus do mesta Ubon, in končno je bilo konec celodnevnemu prevažanju. V mestu je trajalo nekaj časa, da sva našla sobo. Prosto so imeli v hudo propadajočem "hotelu" s plesnijo, hladno vodo, in straniščem na štrbunk. Za eno noč je bilo čisto ok.
Naslednji dan sva spet izkusila radost potovanja z vlakom. Tri ure kopanja v lastnem potu, a vsaj večje zamude tokrat ni bilo. Udobje je bilo primerno ceni - vožnja naju je stala 1.5€ za oba.
Prispela sva v mesto Surin, in ostala eno noč. Zvečer sva obiskala market in po dolgem času večerjala dober Pad Thai in bananine palačinke.
Ves čas sva se čudila, kako je vse drugače, večje, asfaltirano. Veliko trgovin in povsod so bile cene na izdelkih, kar v Laosu ni bilo običajno.
Oba sva imela težave z zdravjem, prvič, odkar sva na poti. Luka je bruhal na dan odhoda na Tajsko in na srečo pot preživel brez težav, jaz pa sem dobila vročino na dan odhoda iz Surina. Oba sva bila drug dan popolnoma zdrava, šlo je verjetno za kak neškodljiv virus. Na srečo potujeva z zdravnikom. :)
Vrnila sva se torej na Tajsko in ogledala si bova še vzhod, kar sva tako ali tako načrtovala. V 15-ih dneh (kolikor je veljavna viza za vstop po kopnem) bova uredila še vize za Burmo, da ne rabima še enkrat zapravljati časa v Bangkoku.
Dolga pot na Tajsko se je začela z zamudo čolna, ki nas je prepeljal iz otoka Don Det na celino. Zbasali so nas na čoln (nekateri so ostali celo brez prevoza, kljub temu, da so imeli karte), in potem smo čakali še na avtobus in na to, da se "organizatorji" prevoznega podjetja odločijo, kako nas bodo razporedili. Končno smo se odpeljali (po mojem kar z javnim avtobusom), in odložili so nas sredi mesta Pakse. Tam so seveda čakali zasebni minibusi, da nas peljejo do meje.
Meja je nekaj posebnega, povsod polno ljudi in stojnic, ki ponujajo izdelke in dobrote iz obeh držav. Po zadnjem nakupu sva se poslovila od Laosa in se "odštemplala".
Peš sva šla do tajske meje, izpolnila potrebne obrazce in kar naenkrat sva bila v civilizaciji. V razmaku kakih sto metrov je bilo vse drugače - široka cesta z narisanimi voznimi pasovi, trgovine, banke in bankomati.
Na srečo sva takoj ujela avtobus do mesta Ubon, in končno je bilo konec celodnevnemu prevažanju. V mestu je trajalo nekaj časa, da sva našla sobo. Prosto so imeli v hudo propadajočem "hotelu" s plesnijo, hladno vodo, in straniščem na štrbunk. Za eno noč je bilo čisto ok.
Naslednji dan sva spet izkusila radost potovanja z vlakom. Tri ure kopanja v lastnem potu, a vsaj večje zamude tokrat ni bilo. Udobje je bilo primerno ceni - vožnja naju je stala 1.5€ za oba.
Prispela sva v mesto Surin, in ostala eno noč. Zvečer sva obiskala market in po dolgem času večerjala dober Pad Thai in bananine palačinke.
Ves čas sva se čudila, kako je vse drugače, večje, asfaltirano. Veliko trgovin in povsod so bile cene na izdelkih, kar v Laosu ni bilo običajno.
Oba sva imela težave z zdravjem, prvič, odkar sva na poti. Luka je bruhal na dan odhoda na Tajsko in na srečo pot preživel brez težav, jaz pa sem dobila vročino na dan odhoda iz Surina. Oba sva bila drug dan popolnoma zdrava, šlo je verjetno za kak neškodljiv virus. Na srečo potujeva z zdravnikom. :)
Ni komentarjev:
Objavite komentar