Potovanje po Laosu sva zaključila več kot primerno, na Si Phan Don, kar pomeni štiri tisoč otokov. Reka Mekong je tukaj izdolbla delto z veliko otoki, pol katerih izgine v deževnem obdobju.
Več jih je naseljenih, midva sva izbrala Don Det, ker je majhen in lep.
Iz avtobusne postaje v mestu Pakse nas je pritovoril (spet smo bili tri ure nagneteni kot ribe v konzervi) jumbo tuk-tuk do reke, od tam pa smo se s čolnom peljali med otočki in pristali na Don Det.
Peš sva ga mahnila čez majhen otok in uživala ob pogledu na bivole, ki se pasejo na poljih, prvič sva videla tudi žetev riža.
Tokrat sva bila res izbirčna, saj sva vedela, da je tukaj za majhen denar mogoče dobiti veliko. Najela sva svoj bungalov s kopalnico in razgledom na sončni zahod nad reko, cena pa le 3€ za oba.
Tudi večerja je bila ugodna, hrana pa okusna, zato sva se odločila, da tukaj preživiva še zadnja dva dni v tej čudoviti deželi.
Vse obroke sva jedla v isti restavraciji in oba večera sva bila povabljena prisesti k večerji z lastniki. Luka se je seveda obakrat odzval in poskušal pristno lao hrano. Je drugačna od tiste na menijih, a vso to poizkušanje se je zadnji dan izkazalo za slabo idejo.
Spala sva malce slabše, spet so naju zbujali petelini, ki se sprehajajo na najinem dvorišču. Ves otok je poln živine, ki hodi prosto naokoli.
Želela sva videti cel otok, zato sva ga obhodila po obali, potrebovala sva le dobri dve uri (plus obvezni postanki za pivo in šejk).
Naslednji dan sva najela kolesi in se odpravila na sosednji otok Don Khon, ki je z Don Det-om povezan z mostom. Most so zgradili Francozi, in seveda je treba prečkanje plačati.
Peščena pot, polna kamnov, naju je peljala do mogočnih brzic, ki se stekajo na eno stran otoka, nato pa še do dolge peščene plaže.
Po ogledu sva odkolesarila do konca otoka, ker sem si jaz smrtno želela videti ogrožene iravadi delfine, ki jih je tukaj mogoče opazovati v širokem delu reke med Laosom in Kambodžo. Živijo le še v dveh rekah v južni in jugovzhodni Aziji, in nekaterih morskih obalnih predelih.
Čoln naju je peljal v bližino dela reke, kjer se navadno popoldne delfini zadržujejo, in res smo jih videli! Danes jih je tukaj le še kakšnih 20, in res sem vesela, da sva jih imela možnost videti v njihovem naravnem okolju.
Več jih je naseljenih, midva sva izbrala Don Det, ker je majhen in lep.
Iz avtobusne postaje v mestu Pakse nas je pritovoril (spet smo bili tri ure nagneteni kot ribe v konzervi) jumbo tuk-tuk do reke, od tam pa smo se s čolnom peljali med otočki in pristali na Don Det.
Peš sva ga mahnila čez majhen otok in uživala ob pogledu na bivole, ki se pasejo na poljih, prvič sva videla tudi žetev riža.
Tokrat sva bila res izbirčna, saj sva vedela, da je tukaj za majhen denar mogoče dobiti veliko. Najela sva svoj bungalov s kopalnico in razgledom na sončni zahod nad reko, cena pa le 3€ za oba.
Tudi večerja je bila ugodna, hrana pa okusna, zato sva se odločila, da tukaj preživiva še zadnja dva dni v tej čudoviti deželi.
Vse obroke sva jedla v isti restavraciji in oba večera sva bila povabljena prisesti k večerji z lastniki. Luka se je seveda obakrat odzval in poskušal pristno lao hrano. Je drugačna od tiste na menijih, a vso to poizkušanje se je zadnji dan izkazalo za slabo idejo.
Spala sva malce slabše, spet so naju zbujali petelini, ki se sprehajajo na najinem dvorišču. Ves otok je poln živine, ki hodi prosto naokoli.
Želela sva videti cel otok, zato sva ga obhodila po obali, potrebovala sva le dobri dve uri (plus obvezni postanki za pivo in šejk).
Naslednji dan sva najela kolesi in se odpravila na sosednji otok Don Khon, ki je z Don Det-om povezan z mostom. Most so zgradili Francozi, in seveda je treba prečkanje plačati.
Peščena pot, polna kamnov, naju je peljala do mogočnih brzic, ki se stekajo na eno stran otoka, nato pa še do dolge peščene plaže.
Po ogledu sva odkolesarila do konca otoka, ker sem si jaz smrtno želela videti ogrožene iravadi delfine, ki jih je tukaj mogoče opazovati v širokem delu reke med Laosom in Kambodžo. Živijo le še v dveh rekah v južni in jugovzhodni Aziji, in nekaterih morskih obalnih predelih.
Čoln naju je peljal v bližino dela reke, kjer se navadno popoldne delfini zadržujejo, in res smo jih videli! Danes jih je tukaj le še kakšnih 20, in res sem vesela, da sva jih imela možnost videti v njihovem naravnem okolju.
Ni komentarjev:
Objavite komentar